Bil je prvi na vasi, toda sedaj bo  zapustil kmečko dekle, ki ga obožuje, da bi osvojil mestno, ki se ga sramuje. Zapustil bo starše in veliko kmetijo, da bi požel svetovno slavo. Vse to pa zato, da bi postal velik in slaven v velikem mestu, v Ljubljani. Pazite se, Franček prihaja!

Glasba skupine Agropop je globoko zasidrana v srcih in spominu Slovenije, bila pa je tudi inspiracija za zgodbo, ki lepo predstavlja dogajanje v naši deželici.

Vaška zguba, Franček, ki je najverjetneje kriv za vse požare, ki so iz neznanih razlogov zagoreli po večini vaških skednjev, se odloči, da bo sledil svojemu velikemu talentu, da bi postal velik, znan in slaven pevec. Potem ko junaško prespi vojno za Slovenijo, ko si vzame vaško deklino, ljubezen iz otroštva Lojzko, zbere svoj pogum in očetovo kreditno kartico ter se sam odpravi v Ljubljano.

Tam takoj najde producente dvomljivega slovesa, ki so mu za denar pripravljeni odpreti vrata do zanesljivega uspeh, in to s popustom minus 30 odstotkov. Najde pa tudi največjo in najboljšo … no, ja, Jasmino, zaradi katere Sava večkrat teče proti Gorenjski. Njegova kreditna kartica z lahkoto osvoji njeno srce, seveda dokler je na njej kaj denarja.

Medtem ko oče obupuje nad sinom, se njegova mati in Lojzka odpravita v mesto, da bi ga spravili k pameti.  Najdeta pa ga ravno takrat, ko z velikim prstanom zaprosi Jasmino za roko.

V muzikalu z glasbo skupine Agropop se bodo zvrstile največje uspešnice, kot so Franček piromanček, Jasmina, Ne verjemi, Ti si moj sonček, Ljubi me divja zver, Srečni smo Slovenčki in seveda Samo milijon nas še živi, razen tega pa še dve novi uspešnici, Če hočeš moja bit in Pleš Slovenka.



Povezava • Kapcsolat: www.spasteater.si/alpska-saga

Odkritje Lubitscheve burleske Ko sem bil mrtev je bilo velik dosežek na novo ustanovljene Slovenske kinoteke, ki je z njim utrdila svoj profesionalni ugled tudi pred mednarodno filmsko javnostjo. Eden prvih filmov slovitega nemškega režiserja Ernsta Lubitscha (med njegovimi najslavnejšimi filmi je Ninočka z Greto Garbo iz leta 1939) je veljal za izgubljenega. Samo nekaj zgodovinskih virov priča, da je veliki avtor leta 1916 posnel uspešno komedijo o bonvivanu in sam tudi igral v njej glavno vlogo. Leta 1994 sta Silvan Furlan in Lilijana Nedič v zapuščini Štefana Štekarja našla dotlej pozabljene filmske kolute, ki so se na Primorskem menda znašli v času soške fronte. Med njimi sta identificirala malo mojstrovino iz obdobja nemega filma. Rekonstruiran film so prvič predstavili naslednjega leta na filmskem festivalu v Pordenonu.

Film Ko sem bil mrtev je zasnovan na motivu moža, ki napove svojo smrt, potem pa izgine in se ponovno pojavi z lažno identiteto. V burleskni izpeljavi se zgodba seveda zasuče drugače kot v Pirandellovem slovitem romanu Rajnki Matija Pascal.

ZGODBA

Lubitschev junak je lahkoživ bonvivan, ki se ob večerih rad izmuzne od doma in se predaja veselju s šahiranjem v radoživi moški družbi. Bolj kot ženo moti to njegovo taščo, ki mu lepega dne (pravzaprav sredi noči) zaklene vrata pred nosom, nesrečni mož pa mora prespati na neudobnem stopnišču. Naslednjega dne napove samomor in izgine. Namesto v smrt se odpravi v svobodo samskega življenja. Domnevna vdova žaluje, mož pa se tudi kmalu naveliča postopanja. V svoj nekdanji dom in k ženi, ki jo vendar ljubi, se vrne v vlogi služabnika. Toda tašča že išče novega ženina za užaloščeno hčer in ga tudi privede na dom. Kaj vse bo napletel lažni služabnik, da bo osmešil snubca, ponovno osvojil ženo in se končno tudi znebil tečne tašče!





Povezava • Kapcsolat: www.drama.si/repertoar/delo?id=1602

Načrtovano je bilo, da bo lansko sezono mariborske Drame otvorila uprizoritev, zasnovana po romanu Colma Tóibína Marijin testament (2012) v priredbi in režiji Tomaža Pandurja.

Tomaž se je navdušil nad Tóibínom, enim najuglednejših sodobnih irskih pisateljev, ki je z romanom Marijin testament humaniziral Kristusovo mater in ji končno podelil lastni glas.

Njegova Marija živi v izgnanstvu in obuja spomine na dogodke, ki so privedli do brutalne smrti njenega sina. Ne spominja se ga kot odrešitelja, pač pa kot občutljivega človeka, otroka, ki je živel v času velikih sprememb in pretresov med ljudmi, ki jim ne bi smel zaupati.

Marijina legenda je v uprizoritvi Brezmadežna/Immaculata, ki jo je po Tomaževi gledališki viziji oblikovala Livija Pandur s sodelavci, prestavljena v intelektualno in emocionalno klimo našega časa.

»Če je oltar tam, kjer pokleknemo, je oltar zame gledališki oder.
Prostor, kjer sem s Tomažem preživela vse svoje gledališko življenje, tesno prepleteno z njegovo intimno vizijo sveta, z njegovimi svetlimi in
temnimi sanjami, ki jih je v ustvarjalnem zagonu strastno živel v udejanjanju svoje Poezije in Resnice.

Brezmadežna je predstava, ki sva jo za mariborsko Dramo pred letom dni začela oblikovati v miselne pokrajine, v oltar ljubezni, izgube, samote, iskanja smisla v ranah, ki jih ne more nič zaceliti. Ob njegovem odhodu je moja rana tako globoka, da jo lahko prenese le gledališki oder. Brezmadežno posvečam Njemu, ki je trdil, da se vse, kar vstopi v prostor gledališča, spremeni. Tomažu. Moje tišine so tvoje tišine.«

Livija Pandur

Fotografije: Aljoša Rebolj

Povezava • Kapcsolat: www.sng-mb.si/predstave-drama/brezmadeznaimmaculata/

Glasba skupine Agropop je globoko zasidrana v srcih in spominu Slovenije, bila pa je tudi inspiracija za zgodbo, ki lepo predstavlja dogajanje v naši deželici.

Glasbena igra kultne londonske skupine Tiger Lillies je priredba svetovno znane otroške slikanice Peter Kušter (Struwwelpeter, 1845) nemškega psihiatra, pesnika in pisatelja Heinricha Hoffmanna. »Junk opera«, kot so jo imenovali avtorji sami, je bila prvič predstavljena leta 1998 v Londonu, sledile pa so uprizoritve po vsem svetu, od Broadwaya do dunajskega Burgtheatra. Dobila je tudi vrsto nagrad, med njimi najpomembnejšo, Laurence Olivier Award for Best Entertainment (2002).

Hofmannov Peter Kušter obsega različne zgodbe, napisane v času t. i. črne romantike. Bizarne zgodbe pripovedujejo o slabem vedenju otrok in njegovih možnih nevarnih posledicah. Otrok, ki noče jesti, vse bolj hujša, dokler ne umre; drugi, ki ne pazi, kod hodi, pade v vodo in skoraj utone; deklica, ki se igra s prepovedanimi vžigalicami, zgori … V zgodbah se strah uporablja, da bi se otroci naučili lepega vedenja in ubogljivosti.

Ne glede na dvomljivo izročilo tovrstne črne pedagogike spada delo med najuspešnejše otroške knjige; njeni motivi so bili uporabljeni v literaturi, na filmu in televiziji. Mark Twain je delo prevedel v angleščino, nedavno pa je ameriška serija Family guy parodirala njene epizode.



Nenavadna igra, namenjena odraslim in mladini, navdušuje z groteskno-morbidno intenzifikacijo dobro znanih zgodb in črnim humorjem ter obeta odličen gledališki dogodek, saj kombinira slavne zgodbe z navdihujočo estetiko in glasbeno interpretacijo pod vodstvom režiserke Ivane Djilas.



Fotografije: Peter Uhan

Povezava • Kapcsolat: www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2016061614044330/

Kristof Magnusson (1976, Hamburg) je pisatelj, dramatik in prevajalec islandsko-nemškega porekla, ki živi in ustvarja v Berlinu. Najprej se je izšolal za cerkvenega glasbenika, takoj zatem pa vpisal študij pisanja na Deutsches Literaturinstitut Leipzig na univerzi v Leipzigu, dramsko pisanje je študiral na Hochschule der Künste v Berlinu, islandsko književnost pa na univerzi v Reykjavíku. Poleg romanov in dram piše tudi kratke zgodbe in reportaže tako za nemške kot tuje časopise. V nemščino je prevedel številna islandska besedila. Leta 2008 je bil gost na pisateljski rezidenci na univerzi Iowa, leta 2013 na Univerzi Queen Mary v Londonu, leta 2014 na Tehnološkem inštitutu Massachusettsa (Massachusetts Institute of Technology), večkrat pa je bil tudi gost na različnih prevajalskih rezidencah.

Svojo literarno kariero je začel leta 2000 z avtorskim gledališkim projektom Enge im Haus und im Sarg in naslednje leto z dramskim besedilom Der totale Kick, leta 2002 pa je napisal komedijo Moški brlog (Männerhort, 2002). Svoj prvi roman Doma (Zuhause) je objavil leta 2005. Temu sta sledila še romana To nisem bil jaz (Das war ich nicht, 2010) in Doktor roman (Arztroman, 2014), ki ju je Ronny Jakubaschk adaptiral za oder in tudi zrežiral. Leta 2010 je Magnusson napisal še komedijo Suši za vse (Sushi für alle). Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja. Njegovo pisanje odlikuje komičnost, lahkotnost in zabavnost.

Svetovno slavo mu je prinesla komedija Moški brlog, ki je bila prvič uprizorjena leta 2003 v gledališču Schauspiel Bonn in je čez noč postala kultna uspešnica. Do sedaj jo je uprizorilo več kot 80 gledaliških hiš po Evropi (Nemčija, Poljska, Češka, Finska, Švica, Slovaška …), med drugim so jo uprizorili tudi v Turčiji. Leta 2014 so po komediji posneli tudi istoimenski film.

ZGODBA

Moški sovražijo šoping! Ni hujšega kot soboto zabiti v nakupovalnem centru, spremljati ženo in jo spodbujati pri njenih nakupih. Ji svetovati, kateri odtenek iste bluze ali hlač naj si kupi, ali naj se odloči za čevlje z zaponko ali brez. Zato se trije prijatelji vsako soboto izmuznejo svojim ženam in si najdejo zatočišče v kleti nakupovalnega centra, svoj brlog, kjer se počutijo varne in lahko počnejo »moške« stvari, medtem ko njihove žene šopingirajo do nezavesti. Njihovi »moški« opravki so poležavanje na kavču, pitje piva, spremljanje nogometa in pritoževanje nad ženami. V njihovi moški idili jih zmoti gasilec, ki jim najprej pojasni, da vse, kar počnejo, ni dovoljeno, potem pa se tudi sam hitro pridruži skupini. Skozi njihove zabavne in zafrkantske pogovore se razkrije, da so vse prej kot zadovoljni s svojimi življenji in sami s seboj.

Komedija Moški brlog se poigrava s številnimi moško-ženskimi stereotipi in razkrije humoren pogled na odnose med moškimi in ženskami, tokrat z moške perspektive. Moške težave so pogosto veliko banalnejše od ženskih tegob, a zato nič manj ne obremenjujejo njihovih življenj. Nepremostljive razlike v pogledih na šoping, ljubezen, zakonsko zvezo in življenje razdružujejo zakonske pare.

Duhovito komedijo o medsebojnih odnosih, potrošništvu in moškem prijateljstvu bodo še dodatno popestrili številni glasbeni hiti v živo.

ZASEDBA:

Damjan M. Trbovc

Tarek Rashid

Tanja Potočnik

Andrej Murenc

Vojko Belšak

Foto: Uroš Hočevar

O REŽISERJU

Režiser Sandy Lopičić (Stuttgart, 1973) je vsestranski glasbeno-gledališki nemško-bosansko-avstrijski multitalent: pianist, skladatelj, gledališki režiser in igralec. V Drami SNG Maribor je zrežiral songdramo Večno mladi, ki je na Dnevih komedije 2016 prejela nagrade žlahtna komedijantka, žlahtni režiser, žlahtna komedija po izboru strokovne žirije in po izboru občinstva.



Povezava • Kapcsolat: www.slg-ce.si