Foto: Borut Cvetko
Gledališče je tudi medij in družbeno omrežje hkrati. Če smo natančnejši, lahko rečemo, da je eden najstarejših medijev, ki korenini v obredju skupnosti. Gledališče namreč vedno vzpostavi skupnost. Na primer vsi vi, ki sedite na nocojšnji ponedeljek, 27. marca v dvorani, skupaj z nami, ki smo na odru in za njim, praznujete svetovni dan gledališča.
To je dan, ko pred začetkom predstave preberemo nekaj besed o gledališču. Tak je naš skupni obred že več kot šestdeset let, čeprav je fenomen gledališča dosti starejši, saj obstaja že tisočletja. V vsej zgodovini človeštva, v tej kroniki vsega najboljšega in najhujšega, kar je človek ustvaril, uničil, iznašel in zavrgel, je gledališče preživelo. Živo je še danes, ker smo zbrali tukaj, da bi skupaj nekaj doživeli. Vsak bo odšel domov s spominom na ta večer. Morda se boste nocojšnje predstave spominjali še dolgo zatem, ko boste že zdavnaj pozabili na današnje slabe novice, frustracije in objave na družbenih omrežjih. Kajti v gledališču se zgodba vedno zgodi tako, da ste vi, ki sedite in spremljate gledališko igro, tudi del dogajanja. Igralci na odru, ki to zgodbo udejanjajo, zaznavajo vašo navzočnost, pozornost in vaš odnos do uprizorjenega. Čisto mogoče je tudi, da osebno poznate katerega izmed ljudi, ki bodo danes stopili na oder, saj je ljubiteljsko gledališče najstarejše, najbolj dostopno in še zmeraj najbolj odprto med vsemi teatri. Gledališki ljubitelji vsako uprizoritev ustvarjajo izključno iz svoje ljubezni do gledališča. In njihovo plačilo ni samo aplavz, marveč radost, ki izhaja iz vaše rado-vednosti. Tukaj si torej ne delimo všečkov, pač pa ljubezen.
Zato je v ljubiteljskem gledališču prav vsaka zgodba, pa najsibo »tragedija, komedija, historija, pastorala, pastoralna komedija, historična pastorala«, predvsem naša skupna LJUBEZENSKA zgodba.
Ira Ratej, dramaturginja in režiserka
27. marec 2023
www.sentjakobsko-gledalisce.si
