Spoštovane obiskovalke, spoštovani obiskovalci!
Javni zavod Knjižnica – Kulturni center Lendava organizira slovenski abonma v gledališki sezoni 2025/2026, ki vsebuje šest predstav:
- Špas Teater: Alfa samski, komedija
- SNG Maribor: ≈ [približno enako kot], drama in vodeni pogovor z ustvarjalci po predstavi
- Mestno gledališče ljubljansko: Jazz, romantična drama
- SNG Nova Gorica: 64, urbana drama z elementi humorja
- SLG Celje: Malomeščanska svatba, komična enodejanka
- SNG Drama Ljubljana: Še vedno Alice, drama
Dobrodošli v novi sezoni!
VPIS ABONMAJEV
Vpis abonmajev bo za abonente iz sezone 2024/25 potekal 8., 9., 10. in 11. septembra 2025 od 9.00 do 15.00 ure.
Novi abonenti in tisti, ki želijo spremeniti sedeže, pa bodo lahko abonma vpisovali 12., 13. in 15. septembra 2025, od 9.00 do 15.00 ure, v soboto od 9.00 do 12.00.
CENA SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA ABONMAJA S ŠESTIMI PREDSTAVAMI
- redna cena: 75 €
- upokojenci, invalidi: 65 € (invalidom na vozičkih je ogled predstav brezplačen)
- dijaki in študentje: 55 €
Abonma lahko vplačate na blagajni KKC Lendava, Trg Györgya Zale 1, 9220 Lendava. Plačilo je možno tudi v dveh obrokih, preko nakazila ali s kartico (Maestro, Mastercard, Visa, BA).
DODATNE INFORMACIJE
Telefon: (0)2 577 60 24 • E-mail: abonma@kkl.si
PRIZORIŠČE PREDSTAV
Gledališka in koncertna dvorana Lendava
Organizator: Knjižnica – Kulturni center Lendava – Lendvai Könyvtár és Kulturális Központ
Pridržujemo si pravico do spremembe programa.
Špas Teater:
Alfa samski, komedija
Priljubljena trojica odličnih komikov: Jernej Kogovšek, Goran Hrvaćanin in Mario Ćulibrk vas nasmeje in spravi v dobro voljo v komediji o moškem pogledu na partnerstvo in ljubezen.
Priredba in režija: Jure Karas
Igrajo: Mario Ćulibrk, Goran Hrvaćanin – Gojko Ajkula, Jernej Kogovšek
»Megauspešnica, ki je v preteklih nekaj letih več kot 1500-krat spravila v smeh Pariz, Desperate housemen (Razočarani gospodinjci), v novi preobleki prihaja v Slovenijo.«
Opis:
Kdo potrebuje sovražnike, če imaš prijatelje?
Mare, Blaž in Cveto so najboljši kolegi. Ko Marka zapusti punca, mu Blaž in Cveto poskušata pomagati, kot lahko pomaga le pravi moški prijatelj – se pravi zelo malo ali pa sploh ne.
Marko se mora tako spopasti z izgubo ljubezni svojega življenja, kavča in stanovanja, hkrati pa mora preživeti neusahljivo zalogo modrosti in idej, ki jih imata Blaž in Cveto na temo odnosov, ljubezni in hrčkov.
Se bo Marku uspelo pobotati z ljubeznijo njegovega življenja?
V večeru polnem domislic, humorja, moške iskrenosti in prijateljskih spletk, se razkrije marsikaj: kaj je to retro-kola, koliko piv lahko spije poročen moški (namig: vse), čigava mama je na Tinderju in zakaj pravi dedci ne potrebujejo navodil. Predvsem pa se razodene še ena vesoljna resnica: da tudi alfa samci niso imuni na čustva.
Ker pravi moški – jokajo stoje.
Bodite del najbolj odštekane komedije v izvedbi treh izjemnih mojstrov humorja, ki nas že leta spravljajo v dobro voljo v vseh svojih filmskih, televizijskih in gledaliških vlogah – Mario Ćulibrk, Goran Hrvaćanin in Jernej Kogovšek so – samo za vas – Alfa samski.
https://www.spasteater.si/predstave/alfa-samski
SNG Maribor:
≈ [približno enako kot], drama in vodeni pogovor z ustvarjalci po predstavi
Sodobna komična švedska drama, kjer na eni strani enačbe stoji kapital, na drugi pa vrednost našega življenja
Režija: Maša Pelko
Igrajo: Blaž Dolenc, Petja Labović, Liza Marijina, Minca Lorenci, Kristijan Ostanek
Opis
Jonas Hassen Khemiri (1978) je eden najprepoznavnejših in najbolj prevajanih švedskih avtorjev tega stoletja. Njegovi romani so bili prevedeni v več kot dvajset jezikov, medtem ko se njegova dramatika igra po vseh največjih odrih Evrope. Kot dramski avtor je slovenskim odrom še nepoznan, zato bo postavitev drame ≈ [približno enako kot] ne samo prva slovenska uprizoritev tega besedila, temveč tudi prva uprizoritev Khemirijevega teksta v slovensko govorečem prostoru nasploh.
Simbol ≈ v matematiki in ekonomiji zaznamuje pomenskost približnega enačaja oziroma v dobesednem pomenu približno enako kot, kar je definicija, s katero besedilo preizprašuje vso medčloveško vrednost v omenjenem besedilu, ko jo primerja z močjo kapitala. Khemiri, ki je poleg literature doštudiral tudi ekonomijo, s tekstom uresniči strašno, a ekstremno vsakdanjo predpostavko: kaj če bi lahko prav vse, kar doživimo, kar nas obdaja, kar pričakujemo in kaj obžalujemo, zvedli na ekonomske formule prihodka in ultimativega dobička? Ali z drugimi besedami: pred nami izriše naš vsakdan, ki ga diktira ponotranjena sodobna kapitalistična mentaliteta. Velik dosežek Khemirijevega besedila je, da kljub izjemno kompleksni tematiki v svojem besedilu ustvari izrazito živ in poln svet, ki fascinira s hitrostjo in premišljenostjo. Pripoved in perspektivo zgodbe si izmenjuje več kot dvajset dramskih oseb, ki zajemajo vse od predavanj znanstvenikov z začetka devetnajstega stoletja, direktnih nagovorov publike s strani vodje uprizoritve pa do sodobnih intimnih relacij, med njimi pa Khemiri spretno krmari s konstantnimi spremembami gledališkega koda: od popolnoma dramskih prizorov do ex cáthedra razlag, intervjujev pa postdramskih situacij, kjer gledalec postane del odrske izgovarjave. Besedilo tako ves čas hodi po tanki meji med absurdnimi in s tem vsem znanimi humornimi sekvencami našega življenja na eni strani ter kruto, brutalno in temno platjo družbenega in socialnega sistema, ki ga živimo na drugi. Z mešanico teoretske, dokumentarne in fiktivne naracije ustvarja precizno in premišljeno diagnozo naše aktualnosti.
Želja uprizoritve, ki kot pravi perspektivna režiserka mlajše generacije Maša Pelko, je z avtorskimi posegi poseči v kompleksno strukturo Khemirijeve misli in več kot dvajset protagonistov skrčiti na izgovarjavo le nekaj igralk in igralcev ter jih predstaviti skozi vsakdanjo borbo z bremenom kapitalistične logike, ki določa njihove intimne odnose, občutje preteklosti, odločitve v prihodnosti. Kolektivna dramska igra, ki je kot ustvarjena za Mali oder, saj dopušča gledalcu, da se protagonistom izredno približa, hkrati pa kot gledališka oblika eksperimentira z lastno formo in vsebino.
https://www.sng-mb.si/event/priblizno-enako-kot/
Mestno gledališče ljubljansko:
Jazz, romantična drama
Režija: Nejc Gazvoda
Igrata: Ajda Smrekar, Sebastian Cavazza
Opis
Streha razkošne vile, v kateri poteka zabava v maskah. Večer, zvezde, glasba, penina. Na balkonu se srečata moški in ženska. Oba sta oblečena v ptiča. Ona je stara nekaj čez trideset, on je sredi štiridesetih. On je pianist, ki je še ravnokar igral na zabavi. Ona je … obiskovalka? Natakarica? Zapleteta se v pogovor. Na koncu večera – v katerem bosta drug o drugem nekaj izvedela in stkala krhke vezi poznanstva, kar že spominja na toplo človeško bližino (če je kaj takega v enem večeru sploh mogoče začutiti do popolnega tujca) – se dogovorita, da se bosta na istem balkonu znova srečala ob letu osorej. In tako nadaljnjih pet let. Odnos se bo poglabljal, podatkih o njunih življenjih postopoma razkrivali. Vsako leto v novi maski in brez védenja, kako je drugemu ime, bosta moški in ženska drug drugemu postala pomemben del življenja, dan zabave in srečanja pa datum, ki bo v njunih življenjih nekaj pomenil, četudi bosta ti življenji preostalih 364 dni tekli po svoje … Katero leto bo zadnje?
»Nikoli si ne bom zapomnila, če čas teče hitreje ali počasneje, ko si višje.«
Dramatik in režiser Nejc Gazvoda je z MGL sodeloval že trikrat, trikrat kot pisec in dvakrat kot režiser. Nazadnje je leta 2018 na Velikem odru režiral uspešnico, družinsko dramo Tih vdih, za katero je leta 2019 prejel Grumovo nagrado za najboljše izvirno dramsko besedilo in Borštnikovo nagrado. Kot kaže že naslov, je njegovo novo dramsko besedilo Jazz gibljivo, tekoče, lepo in žalostno, smešno in grenko kot življenje samo. Po eni strani se navdihuje pri Woodyju Allenu in zlati dobi ameriške romantične komedije v devetdesetih, po drugi pa nenehno preseneča in je žanrsko nedoločljivo. V odnosu dveh, ki sta si blizu in obenem drug o drugem ne vesta skoraj nič, kaže stiske sodobnega časa, preizprašuje ljubezen, navezanost in prijateljstvo v vsej svoji zapletenosti in preprostosti hkrati.
Predstava traja 1 uro in 20 minut in nima odmora.
Foto: Peter Giodani
https://www.mgl.si/sl/predstave/jazz/
64, urbana drama z elementi humorja
Režija: Nina Šorak
Igrajo: Nika Rozman k. g., Jure Kopušar, Helena Peršuh, Radoš Bolčina, Urška Taufer, Gorazd Jakomini, Blaž Valič, Brigita Gregorič
Opis
Eva in Danijel sta par, ki si želi otroka, a je pri tem neuspešen. Oba se približujeta štiridesetemu letu, zaradi česar je verjetnost za uspešno oploditev vedno manjša, pri čemer se še vedno borita za materialno eksistenco. Odločita se za obravnavo v ambulanti za neplodnost in število 64 v naslovu pomeni število hormonskih injekcij, ki si jih mora Eva sama vbrizgati v spodnji del trebuha. Vendar tudi za ta izčrpavajoč postopek nihče ne zagotavlja, da bo na koncu uspešen.
64, eno zadnjih dramskih besedil sodobne hrvaške pisateljice Tene Štivičić, je urbana drama z elementi humorja in govori o izjemno aktualni težavi, ki se vse pogosteje pojavlja v zahodni družbi. Pari se – največkrat zaradi materialnih razlogov – vedno kasneje odločajo za prvega otroka, kar povzroči, da so zapleti pri nosečnosti ali celo nezmožnost zanositve čedalje bolj prisotni. Vse pogostejša je tudi neplodnost pri mlajših. Statistika kaže, da v zahodni družbi rodnost pada, vedno več parov je neuspešnih pri naravni zanositvi, vedno manj je otrok. Režiserka Nina Šorak, sicer tudi dramaturginja in avtorica, pripada generaciji žensk, ki je soočena z odločitvijo: otrok ali kariera. Pereče vprašanje, ki si ga kot družba sploh ne bi smeli zastavljati, saj bi moral biti odgovor namesto »ali–ali« odločen »in« … A se kljub vsemu vedno znova znajde na dnevnem redu mladih žensk, ki povrh vsega o tem niti ne smejo govoriti, saj je ta tematika prepredena tako s patriarhalnimi pričakovanji kot z radikalnimi feminističnimi rešitvami. Z izjemno prodorno družbeno kritično uprizoritvijo želimo obravnavano temo podpreti v javnem diskurzu.
Predstava traja 2 uri in nima odmora.
https://www.sng-ng.si/sl/repertoar/arhiv-predstav/64/
Malomeščanska svatba, komična enodejanka
(Die Kleinbürgerhochzeit)
Režija: Primož Ekart
Igrajo: Branko Završan, Lučka Počkaj, Lucija Harum, Eva Stražar, Žan Brelih Hatunić, Andrej Murenc, Barbara Medvešček, Damjan M. Trbovc, Borut Doljšak, k. g.
Opis
»Malomeščanska svatba je družbena satira, komedija, farsa, v kateri je tematiziral dvojno moralo malomeščanov tistega časa. Poleg tega, da je satirično orisal ta družbeni sloj in njegove takratne značilnosti, se je izvrstno poigral s prikazovanjem osebnostnih lastnosti posameznih pripadnikov tega sloja. Te lastnosti so nam dobro znane, vsak od nas ima vsaj nekaj od tega, kar nosijo liki iz Brechtovega besedila. Okoliščine in svet, v katerih se uspešno goji in razvija malomeščanščina kot družbeni pojav, so se spremenile. Kakšen je danes kontekst, kjer se manifestira malomeščanstvo? So to bogastvo in nepremičnine, na hitro pridobljene s kriptovalutami, vplivništvom in podobnimi načini pridobivanja nesorazmerno ogromnega bogastva, ki jih naseljujejo sloji, ki so še včeraj opravljali raznovrstno vsakodnevno tlako, danes pa s petkami salonarjev in s čevlji prestižnih znamk praskajo parkete svojih dnevnih sob v raznih “vilah” in “burgih” in se prištevajo med elito ali pa jih tja prištevajo drugi? Lahko ta pojav najdemo tudi znotraj še katerega drugega sodobnega konteksta?«
Primož Ekart, režiser
Predstava traja 1 uro in 15 minut in nima odmora.
Foto: Jaka Babnik/SLG Celje
https://slg-ce.si/domov/ostalo/seznam-iger/malomescanska-svatba.html
Še vedno Alice, drama
Pogled v notranjo pokrajino znanstvenice, ki jo na vrhuncu kariere prizadene Alzheimerjeva bolezen
Režija: Matjaž Zupančič
Igrajo: Polona Juh, Maja Sever, Bojan Emeršič, Domen Novak, Eva Jesenovec, Sabina Kogovšek, Matija Rozman
Opis
Ameriška nevroznanstvenica Lisa Genova (1970) je leta 2007 objavila roman, v katerem je opisala, kako je pojav zgodnje Alzheimerjeve bolezni spremenil življenje lingvistke Alice Howland, ugledne univerzitetne profesorice na oddelku za kognitivno nevroznanost. Alice je bila pri skoraj petdesetih na vrhuncu znanstvene kariere, imela je odrasle otroke in uspešnega moža, tudi znanstvenika. Ko je začela pozabljati besede in se izgubljati na vsakdanjih poteh, se je začelo tudi njeno dolgo potovanje v neznano.
Lisa Genova, ki dotlej ni napisala nobene knjige, je za opis bolezni izbrala romaneskno obliko, saj ni hotela simptomov in znakov opisovati od zunaj, temveč se je želela približati dogajanju v junakinji sami in njeni interakciji z drugimi. Bolezen namreč nezadržno vpliva tudi na okolico, predvsem na najbližje. Nastal je pretresljiv vpogled v stiske in strahove neke osebnosti, ki se nezadržno spreminja.
Leta 2013 je režiserka in igralka Christine Mary Dunford priredila roman za oder. Oprla se je na stično točko med naravo bolezni in gledališko uprizoritvijo. Če bolnik z Alzheimerjevo boleznijo pozablja svojo preteklost in izgublja sposobnost za predstave o prihodnosti, mu ostane izolirano in zato toliko intenzivnejše doživljanje sedanjega trenutka. To pa je podobno temu, kar počnemo ob spremljanju gledališke predstave. Z uvedbo dramskega lika, ki pooseblja Aliceino notranjost, je v napeto in pretresljivo zgodbo dodala nov, večkrat celo humoren pogled, predvsem pa razprla notranjo krajino dramske junakinje. Besedilo spremlja stopnjevanje bolezni in ob težkih preizkušnjah Alice in njenih najbližjih govori tudi o tem, da se življenje nadaljuje in da ni v njem nič samoumevno. Ob soočenju z neznanim smo vsi krhki in ranljivi, obenem pa bolj dojemljivi za nova, marsikdaj presenetljiva spoznanja.
Po romanu Lise Genova so leta 2014 posneli tudi filmsko uspešnico in igralka Julianne Moore je za vlogo Alice prejela številne nagrade, med njimi oskarja.
Darja Dominkuš
Beg za spominom
Smrt ni nujno najslabša novica. Obstajajo tudi slabše. Kaj se dogaja z nekom, ki pri polni zavesti dojame, da so mu nenadoma, nepričakovano, sredi dinamičnega in aktivnega življenja pričeli razpadati možgani? Počasi, ampak ireverzibilno. Progresivno. Zaradi atrofije možganskih vijug. Zaradi senilnih plakov. Zaradi nevrodegenerativne bolezni, ki ubija spomin. Ga počasi razkraja. Zaradi bolezni, ki te dezorientira v času in prostoru. Zaradi katere se človekova presoja razblinja in zavest sesuva. In da to še ni vse. Sesuva se tudi svet okrog njega. Sesuva se tistim, ki so mu najbližji.
Igra Še vedno Alice ima trdo jedro. Seveda je okrog tega jedra zgodba. So družinski odnosi, so družbeni statusi in so različna razmerja. Ker romani, filmi, gledališča potrebujejo zgodbe. Ker v pokrajinah umetnosti težko najdeš krajšo pot do resnice. Ampak nukleus te zgodbe ostaja neusmiljen. Surov. Krut. Ker pri vsem skupaj ne gre samo za pot brez povratka. Gre predvsem za spoznanje, da te na tej poti neizogibno čakajo trenutki, ko se boš do skrajnih moči oklepal poslednje bilke človeškega, preden se dokončno ne ugrezneš in izgineš v živem pesku pozabe.
Ampak na srečo to ni vse. Obstaja tudi dobra novica. Da so razlogi, zakaj se ukvarjati z igro. Zakaj delati gledališče.
Matjaž Zupančič
Predstava traja 2 uri in nima odmora.
