ŽGEČKLJIVA KOMEDIJA V KATERI BOSTE ZARDEVALI, SE OD SRCA NASMEJALI IN DEFINITIVNO IZBOLJŠALI SVOJ ZAKON! ALI PA DOBILI NOVEGA LJUBIMCA.

Končno, razsvetljenje! Več smeha in boljši seks! Kajti...
KDO LAHKO ŽENSKAM SVETUJE BOLJE KOT GEJ?

Smešna in zelo poučna komedija za vsakogar!

Najdlje predvajana komedija v Off-Broadway produkciji, avtorja Matta Murphyja, napisana po uspešni knjižni predlogi, istoimenskem bestsellerju, ki je bil preveden že v več 17 različnih jezikov in natisnjen v preko 50 državah po svetu. Knjiga je že dobila status kultnega pop fenomena.

Seks nasveti so fantastična komedija za pare, 'solo' večere za dekleta, dame, fante ali gospode, za rojstnodnevne zabave, dekliščine, za nepozabna druženja s kolegi, sprostitve po 'šihtu'...
Vsakršno takšno povezovanje bo dobilo novo, dinamično dimenzijo!

Romantična komedija z dodatki, kjer nobena téma o seksu ni tabu.

Najbolje pri tem pa je, da odlični nasveti prihajajo neposredno
'od pravega vira' – geja!



KRATKA VSEBINA

Na lokalni univerzi oddelek za slavistiko prireja literarne večere, kjer se predstavljajo priznani avtorji. V čevlje moderatorke, po hecnem spletu okoliščin, stopi sramežljivo dekle, ki se mora, hočeš-nočeš, srečati z avtorjem vročega bestsellerja s seksi vsebino - gejevimi nasveti za seks. Moderatorka, gej in mačo-hišnik si delijo oder, občinstvo in naklonjenost. Drug drugemu postanejo – no ja - poskusni zajčki in hišnikovi atributi morda ne bodo več le za premikanje pohištva! Gejeve inštrukcije so drugačne, kot so nam jih predstavili v osmem razredu pri biologiji. Ali bodo tudi dovolj navdihujoče za precej zadržano ljubiteljico knjig? Komu bo uspelo in kaj, pa naj se razkrije na odru sproščene komedije, ki vam ne bo dala mirno sedeti!

NASVETOV ZA BOLJŠI SEKS NI NIKOLI PREVEČ!



Foto: Jure Makovec, Dejan Nikolić | Povezava: spasteater.si/predstave/seks-nasveti-od-a-do-z

Dramatičarka in scenaristka Iza Strehar, predstavnica najmlajše generacije ustvarjalcev, si je za temo komedije Vsak glas šteje izbrala predvolilno politično zakulisje.

Vsak glas šteje je politična satira, ki prerivanje za oblast in barantanje s položaji, karierami in financami kaže tako suho in cinično, da vsa banalnost golega trgovanja z družbenimi odnosi zadene gledalca direktno v obraz. Kritično ost neposredno usmerja na svoje poudarjeno poenostavljene like, posredno pa tudi na gledalca v dvorani, ki se zlahka prepozna v vlogi javnosti tukaj in zdaj, te javnosti, ki bodoče ali aktualne politike presoja po njihovi popularnosti in s tem sodeluje v začaranem krogu neumnosti in pritlehnosti, ki jo gleda na odru.



Strokovna žirija je v utemeljitvi zapisala:

»Vplivna in anonimna strica iz ozadja si za predsedniškega kandidata izbereta primerno gnetljivega »nečaka« in ga začneta uriti za spopad in zmago na prihajajočih volitvah. Pri tem kakopak ne izbirata sredstev. Vsi, ki so po spletu naključja vpleteni v ta ris, od novinarjev do visokošolskih profesorjev, se izkažejo kot slinarji, upogljivci, ritolizniki in se brez večjih težav pustijo podkupovati. Le da je cena, ker gre za komedijo oziroma, če smo natančni, za politično satiro, bizarna oziroma smešna. Namesto denarja, vpliva in moči si želijo vstopiti v svet umetnosti, postati dobri in slavni pesniki in si s tem kupiti nesmrtnost. Projekt propade, ker kandidat vseh svojih nalog ne zna dobro izpolniti. A se na koncu odloči, da se bo tudi sam raje kot politiki zapisal umetnosti.

Duhovita politična satira, kakršnih pri nas ni v izobilju, se dotakne provincialne plemenske povezanosti, kjer se vsi poznamo in je vse mogoče. Mogoče je spremeniti vsak razpis, zamajati vsakega novinarja, podkupiti vsakega kritika, vplivati na vsak medij. V celotni parodiji je nepremakljivo samo mlado dekle, hči predsedniškega kandidata, ki v svoji feministični drži pogumno kljubuje seksistični moški matrici in ostaja neomajno na položaju mačistične borke za svoje pravice.

Igra se norčuje tako iz lobističnih mrež, medijev, vplivnih povezav, kratkotrajnega uspeha in slave, ki ju omogočajo mediji, starih stricev iz ozadja in tako imenovanih novih obrazov, seksizma in celo zagledanosti v odrešitev new age receptov o zdravem življenju.

Klub dejstvu, s katerim se tako radi pohvalimo, da je slovenska dramatika utemeljena na Cankarjevi politični komediji, pa se poklicni dediči malokdaj spoprijemajo z enako ali podobno temo. Zato je tolikanj hvalevredneje, da smo po dolgem času spet dobili aktualno politično satiro, ki kritično in humorno govori o našem kontekstu, o družbi in okolju, ki nas zaznamujeta in nemalokrat tudi usodno določata.«





Povezava: http://www.slg-ce.si/domov/ostalo/seznam-iger/vsak-glas-steje.html

  Butalosti iz današnjega vsakdana

Fran Milčinski, pronicljiv in duhovit opazovalec slovenskega javnega življenja, je v Butalcih (1899) kot humoristični kronist obdelal tipične slovenske majhnosti, ki se imajo za velike, in norosti, ki trdijo, da so pametne. Drugibutalci so novonastalo besedilo tržaškega režiserja Igorja Pisona. Z Butalci Milčinskega imajo bolj malo, a vendar je njihov skupni imenovalec prav ideja Butalcev. Drugibutalci so namreč po avtorjevih besedah nastali "na podlagi zapiskov, citatov in izbruhov". Ne odvijajo se "v Butalah, ampak tukaj in zdaj. Butalost se je z leti stopnjevala in razvijala, mi smo le njene priče".

Igor Pison je ustvaril predstavo, ki odseva duh današnje družbe. Drugibutalci nam namreč na intelektualno-humoren način prikazujejo družbo, polno nesmisla in monologov, kjer govorimo, a se ne slišimo in tudi nimamo kaj dosti povedati, kjer iščemo zgodbo, a je več ne najdemo, kjer se sprašujemo, kdo smo, pa ne vemo natančno. Prikazujejo nam družbo imetja, kjer postajamo sami popredmeteni, in družbo, kjer se zahteva individualizem, čeprav je ta pričakovan v večinski normi.



Foto: Damjan Švarc | Povezava: sng-mb.si/predstave-drama/butalci/

Baron Münchhausen je človek domislic in avantur, ki tako zelo presegajo našo domišljijo, da jih niti za laži ne moremo imeti. Kot, denimo, tista, kako je jelena ustrelil s češnjevo pečko, potem pa se je žival prikazala iz goščave s češnjevim drevesom na glavi namesto rogovja. Baron je poročen, a živi z očarljivo ljubico. Rad bi se poročil z njo, a se ne more ločiti, ker temu nasprotujeta žena in njen ljubimec. Po dolgem naprezanju je ločitev le odobrena, a ker baron na sodišču obelodani še eno od svojih domislic, je dovoljenje preklicano: ločitev bo veljavna le, če baron zanika vse svoje dotedanje trditve.



Komične pripovedi barona Münchhausna je v času razsvetljenstva po pripovedovanju resničnega vojaka in pustolovca zapisal nemški pisec Rudolf Erich Raspe leta 1785, kasneje pa so doživele mnogo izdaj, priredb in prevodov. V slovenščini jih poznamo predvsem iz priredbe za otroke Gottfrieda Augusta Bürgerja in kot zbirko zgodb Lažnivi Kljukec Franceta Malavašiča iz leta 1856. Tokratna uprizoritev je nastala po gledališki igri in filmskem scenariju ruskega avtorja Grigorija Gorina, katerega delo Kean IV. smo v SNG Nova Gorica že uprizorili. Avtor je ustvarjal v obdobju vladavine Brežnjeva in po njegovi predlogi je leta 1979 režiser Mark Zaharov posnel enega najuspešnejših sovjetkih filmov vseh časov. Film je prispodoba hipokrizije sovjetske družbe, odpora do vsakršnega odstopanja od sistema, do individualnosti, kaj šele fantazije, sanjaštva ali vere v obstoj nadrealnega. V času, ko smo si zaradi globalne enakosti podobni kot jajce jajcu, ko za nas domišljijo in svobodo proizvajajo samo še v Hollywoodu, je baron Münchhausen več kot dobrodošla spodbuda.

Uprizoritev je režirala Yulia Roschina, ki jo v SNG Nova Gorica poznamo po uspešni postavitvi dram Gospa Bovary in Zakaj ptiči pojejo avtorja Nebojše Pop-Tasiča.



Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž | Povezava: www.sng-ng.si