O arhitektu: Imre Makovecz
IMRE MAKOVECZ
1935-2011
27. septembra 2011 je umrl arhitekt
gledališke in koncertne dvorane v Lendavi, Imre Makovecz.
Imre Makovecz (20. november 1935 – 27. september
2011), arhitekt lendavske gledališke in koncertne dvorane je rojen leta 1935 in je eden najvidnejših madžarskih
arhitektov, katerega ustvarjalnost je pomembna komponenta zahodnoevropske arhitekture 20. stoletja. Prejel je vse
pomembne kulturne nagrade (Kossuth, Ybl Miklós, Príma Primissima, Steind Imre) in je častni član
Združenja
arhitektov Velike Britanije, Škotske in Amerike.
Makovczeva arhitektura odločno odstopa od večine in tudi njegovi projekti so si med seboj popolnoma različni, saj se
kot zagovornik
organske arhitekture vedno prilagaja naravi oziroma okolici, ali
kot sam pravi:
»V arhitekturi mora obstajati nekakšno notranje bistvo, ki ga ne znam poimenovati in mi ni vnaprej znano, temveč
se razvije in rodi med načrtovanjem.«
Organska arhitektura poskuša približati
oblike in značaj naravnim organizmom ter vsebovati enako dozo skladnosti. V vseh naravnih organizmih so namreč
posamezni deli v harmoničnem razmerju s celoto, kar nenazadnje pogojuje že samo funkcioniranje organizma. Višje
razviti organizmi v naravi omogočajo in določajo obstoj nižje razvitih organizmov. Če ta princip prenesemo na
arhitekturo, pomeni za koncept vključitve posameznih delov v celoto, tako da celotna oblika določa oblike posameznih
delov. To pomeni, da so oblike zgradb stopljene v skladno in izrazno celoto narave, kot oblike organizmov v
naravi.
Makovecz združuje avtohtone in elementarne prvine s sodobno uporabnostjo,
izjemnost in normativnost, funkcijo in estetiko. Njegova arhitektura izgublja na togosti in pridobiva na toplini,
obogatitvi in občutljivosti.
Eden
njegovih mednarodno najodmevnejših projektov je bil
razstavni paviljon Madžarske na
Svetovni
razstavi (Expo) leta 1992 v Sevilli, ki je bil pravzaprav samostojen umetniški objekt, ki poskuša izraziti
zgodovino in položaj Madžarske v štirih simbolnih sistemih. Treba je namreč povedati, da Makovecz ni »le«
arhitekt. Svoje projekte namreč vedno poskuša tudi teoretično utemeljiti, je filozof, sociolog, psiholog in
nemalokrat prerok. V vseh njegovih projektih gre namreč za specifično navezanost na najstarejšo tradicijo, ki
uporablja iz pradomovine prinešene motive, po drugi strani pa za neverjetno sodobnost, (predvsem v uporabnosti in
funkciji), lahko rečemo celo, da gre za avantgardnega umetnika. Le redki umetniki so znali združiti podobna nasprotja
v smiselno, estetsko, uporabno in kvalitetno sintezo.
Kaj je v neki družbi pomembno in kako stvari funkcionirajo, je zlahka razvidno iz tega, kaj gradijo, pomembne so
funkcije le-teh, razmerja med posameznimi objekti (stanovanjskimi, verskimi ter objekti družbenega značaja), tako
zasebnimi kot javnimi. Vse to veliko pove o družbi, ki je to ustvarila. Arhitekturne forme nas opozarjajo na
vprašanja in nam dajejo odgovore - o mislih, normah, vrednotah, idejah in miselnosti določenega kroga ljudi ali celo
naroda.
Misel, ki ima glavno in poglavitno vlogo v ustvarjanju arhitekta Imreja Makovcza je, da kadar pozabimo, kdo in kaj smo,
je arhitektura tista, ki nas spomni na vse tisto, kar je utonilo v pozabo.
Ne gre torej zgolj za arhitekturo samo, temveč tudi njeno okolico, način gibanja ljudi v tej okolici in arhitekturi,
torej za težnjo ustvarjanja celovitega, vseobsegajočega prostornega ambienta in iskanje načina, kako ga prilagoditi
pogojem in potrebam dejavnosti in družbe.
Pomembnejši projekti v sliki
Vir fotografij: Makovecz Imre Műhelye - monografija
(Založba Mundus Kiadó, Budimpešta, Madžarska, 1996)
Če želite več izvedeti o arhitektu, kliknite na spodnjo povezavo:
www.makovecz.hu