Rosana Hribar: Priznati neznosno. Ljubim te.

2023. február 14. kedd, 19.00 | Lendvai Színház- és Hangversenyterem ELMARAD! abonma_siplacljiva
táncos színdarab
Belépődíj: 15 € | Belépődíj a 2019/2020-as bérlettulajdonosoknak: 12 €
Szervező: Knjižnica – Kulturni center Lendava – Lendvai Könyvtár és Kulturális Központ

Valentin-nap , a szerelem napja, Severa Gjurinnal, valamint a Flota és az En-Knap intézményekkel

PRIZNATI NEZNOSNO. LJUBIM TE.

táncos színdarab

Szlovén leírás:

Idejna zasnova in koreografija: Rosana Hribar

Soustvarjalke predstave in nastopajoče: 
Urša Rupnik, Tina Habun, Patricija Crnković (ples), Barbara Krajnc Avdić (igra), Severa Gjurin (vokal)

Glasba (v živo):
 Severa Gjurin
Glasbena matrica: Časovne skice (Severa Gjurin in Borut Činč)
Dramaturgija: Andreja Kopač
Ideja za kostume: ustvarjalke predstave
Izvedba kostumov: Tea Mazaj
Oblikovanje svetlobe: Danilo Pečar
Prevod pesmi Kaj hoče ženska (Kim Addonizio): Irena Štaudohar

Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota in Flota, Ljubljana / zanj producentka: Ksenija Kaučič
Koprodukcija: Zavod EN-KNAP / zanj producentka: Karmen Keržar
V sodelovanju z Anton Podbevšek Teatrom APT

S podporo Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana. 

„V predstavi so uporabljeni odlomki iz knjige Rolanda Barthesa Fragmenti ljubezenskega diskurza v prevodu Zoje Skušek. Z dovoljenjem založbe *cf.”

Rosana Hribar: Priznati neznosno. Ljubim te.

Anthony de Mello je nekoč zapisal: »Zgodba je najkrajša razdalja med človekom in resnico.« Kar je obenem »zgodba« predstave Priznati neznosno. Ljubim te.ki se je oblikovala prek pogovorov in pripovedi žensk, ki jim je skupen le kraj, v katerem trenutno živijo. Novo mesto. Nekatere so pribežale zaradi vojne, druge v iskanju boljšega življenja, tretjim nikdar ni bila dana možnost izbire. Ženske so žene, matere, sestre, snahe in tašče, in se med seboj razlikujejo po etničnem, verskem in kulturnem ozadju. Različnih starosti, statusov, izobrazbe. Vsaka izmed njih nosi svojevrstno izpoved o hrepenenju, bolečini, izgubi in, seveda, ljubezni. V tem duhu je tudi osnovni postulat predstave zgrajen na preprostem vprašanju »Kaj misliš o ljubezni?«, ki je bilo zastavljeno vsaki izmed njih. In točno na tej točki lahko najdemo postulat Skupnostnega. Brezčasnega. Večnega. Ljubezen kot izkustveni micelij sveta, ki skozi tekste francoskega avtorja Rolanda Barthesa Fragmenti ljubezenskega diskurza zadobi svoje diskurzivno (in obenem maskulino) zaledjeIn če velja prav Barthesovo delo za eno najbolj eruditskih del evropske teoretske in literarne tradicije na temo ljubezni, se tej »večni« tematiki dandanes pridružujejo tudi vprašanja patriarhalne miselnosti, zastrtosti ženskega čustvovanja, večplastnost »nevidnih« družinskih odnosov več generacij ter neznosnost javnega diskurza pred in po priznanju intimnega, ki poslej več nima statusa performativnega, temveč političnega. Izreči »Ljubim te« je priznanje, ki tako nosi posledice neznosnosti izrekanja neizrekljivega.


Dragi A.,

Rada bi vedela, kaj je ljubezen, a ker sem znotraj nje, vidim njeno bivanje, ne njenega bistva. Hočem razčleniti, vedeti, izraziti v neki govorici, ki ni moja; sebi sami hočem predstaviti svoj delirij, v »obraz hočem pogledati« temu, kar me cepi, reže. Rada bi se razumela, rada bi, da me kdo razume, da me kdo spozna, objame, hočem, da me kdo vzame s seboj. Naj mi kdo pokaže, koga naj si želim, a potem naj se pobere!

Potem ko je bilo prvo priznanje izrečeno, »ljubim-te« ne pomeni nič več; nejasno, tako prazno se zdi – le ponavlja staro sporočilo. Kaj? Na eni strani na bi bil »Jaz«, na drugi »Ti« in vmes člen razumnega čustva. Ljubim-te nima rab. Ta beseda ni ujeta v nobeno prisilo. Je brez odtenkov, pojasnil, stopnjevanja, zadržkov. Če rečem ljubim-te, nekako – neverjeten paradoks govorice – ravnam, kot da ni teatra besede, in ta beseda je zmerom resnična.

A vendarle ljubim-te

Zakaj me samo malo ljubiš?

Zakaj mi ne rečeš, da me ljubiš?

Tvoja B.


PRIZNATI NEZNOSNO. LJUBIM TE.

Plesna predstava

Ideja predstave se je oblikovala preko pogovorov in pripovedi žensk, ki jim je skupen le kraj, v katerem trenutno živijo. Novo mesto. Nekatere so pribežale zaradi vojne, druge v iskanju boljšega življenja, tretjim nikdar ni bila dana možnost izbire. Vsaka izmed njih nosi svojevrstno izpoved o hrepenenju, bolečini, izgubi in seveda, ljubezni. V tem duhu je tudi osnovni postulat predstave zgrajen na preprostem vprašanju »Kaj misliš o ljubezni?«, in ki je bilo zastavljeno vsaki izmed njih. In točno na tej točki lahko najdemo postulat Skupnostnega. Brezčasnega. Večnega. Ljubezen kot izkustveni micelij sveta, ki skozi tekste francoskega avtorja Rolanda Barthesa Fragmenti ljubezenskega diskurza zadobi svoje diskurzivno (in obenem maskulino) zaledje. Izreči »Ljubim te« je priznanje, ki tako nosi posledice neznosnosti izrekanja neizrekljivega.


FOTOGALERIJA/FOTÓGALÉRIA:

foto/fotó: Darja Štravs Tisu


https://en-knap.com/produkcija/priznati-neznosno-ljubim-te